OSTAJAM PRI TEBI

Jakopove pesmi izhajajo iz miselnega sveta gotovo najpomembnejšega religioznega lirika 20. stoletja Franceta Vodnika, ki je leta 1932 izdal svojo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Borivec z Bogom. Pesnik p. Pavle Jakop v drugačnem, a ne nasprotujočem izrazu, upesnjuje analogne, poimenujmo jih kar s suhoparnim izrazom kompatibilne misli in čustva tako dosledno, da uzremo v njem novega »borivca z Bogom«, drugačnega »križarja« za nek drugi, nov, tudi kataklizmični čas, ki sta ga »bolečina in »tragos« človeške samote tako utrdila v veri in upanju in ljubezni, da je sam takoj odgovoril na Njegov klic in kot oznanjevalec Njega stopa zvesto za Njim že desetletja; se vsak dan sicer spopada z Njim, a pri Njem vendarle ostane.


Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj si včasih naporen in zahteven,
brez posluha in brez občutka
za naše zemeljske radosti in cilje.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so še druge ponudbe in možnosti,
še drugi učitelji in knjige,
še druge religije, nauki in občestva.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so tudi okoli Tebe farizeji,
tudi k Tebi so se prislinili čistuni,
tudi v tvoji senci se redijo karieristi.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj tudi Ti vselej ne uslišiš,
me pustiš bloditi v temi
in se plaziti nemočnemu po blatu.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
toda nihče drug ni umrl zame,
nihče drug se mi ne daje v hrano,
nihče mi še ni tolikokrat odpustil;
Ti ne trguješ za ljubezen in resnico,
Ti nisi teorija in ne metoda,
Ti nočeš biti tableta in ne recept,
Ti se ne oziraš na ankete ...
Preprosto: Ti si pri meni,
Ti si vedno z menoj,
zato nimam izbire:
ostajam pri Tebi!