PLEMENITA PO RODU, PLAMTEČA V SOČUTJU

Vse, kar prejemamo iz Božjih rok, je dragoceno in pravilno!

Dokaz, kako zmotno je mnenje, da iz bogatih plemiških družin ni prihajalo drugega kot izkoriščanje podložnikov, je poleg številnih drugih svetlih zgledov tudi življenje in delo s. Leopoldine Brandis, ki je vse svoje moči posvetila ubogim in bolnim.

Ob 200-letnici rojstva s. Leopoldine Jožefe Brandis (1815–1900) nam avtorica Berta Golob približa njeno bogato življenje in plemenito delovanje. 22-letna je stopila v samostan v Münchnu k sestram vincentinkam, ki so se posvečale strežbi bolnikom. Po letih vzgoje in priprave na poslanstvo se je vrnila v rodni Gradec kot vzgojiteljica novink in pozneje predstojnica graške skupnosti. Leta 1850 je to skupnost priključila usmiljenkam. Sestre usmiljenke je pošiljala po vsej tedanji avstroogrski monarhiji, tudi v današnjo Slovenijo (v Maribor, Ljubljano, Begunje ...), kjer so delovale v bolnišnicah in drugih dobrodelnih zavodih. Po njenem posredovanju so prišli v naše kraje tudi prvi misijonarji lazaristi.

Za našo deželo pa je posebej pomembno, da je leta 1878 v Ljubljani pod okriljem usmiljenk ustanovila skupnost Bolniških deklet za strežbo bolnikom po njihovih domovih, ki se je leta 1926 osamosvojila z imenom Družba Marijinih sester čudodelne svetinje.

O avtorici

Berta Golob, profesorica slavistike, je službovala kot učiteljica slovenskega jezika, lektorica in knjižničarka, ob vsem tem razgibanem delu pa je vedno znova prijela za pero in ustvarila številne umetnine za otroke in odrasle bralce, ki so bile natisnjene tako v knjigah kot v revialnih objavah. Nekaj njenih del je izšlo tudi pri Celjski Mohorjevi družbi, kjer je bila dolgoletna odbornica. Med njenimi prispevki k delu naše založb je tudi pobuda za Slomškovo bralno priznanje, ki je naletelo na izjemno dober odziv in vsako leto privabi šteilne mlade in tudi manj mlade bralce.

Odlomki iz knjige

Dnevno delo z bolniki, pa tudi vse druge dolžnosti v samostanu. Tu ni na prvem mestu družbeni položaj; saj je lepo, da želi služiti Bogu grofova hči, saj nekaj pomeni, da je to hčerka pl. rodbine Brandis, a Jezus na zemlji ni iskal imenitnikov, ampak sirote. Pomivati, prati, čistiti, skrbeti za red, za snago, umivati pobruhanega bolnika, preprečevati smrad …, precej daleč je to od tega, v čemer se je urila v domači vzgoji. Na gradu so bili služabniki, zdaj je ona prav majhna med majhnimi. Vendar tiho blesti. Predstojniki takoj opazijo njeno delavnost, ne le mladostno ljubkost. Takoj potrpežljivost, ubogljivost in posebno dostojanstvo, ki ga ne zakrije noben delovni predpasnik. Ko jo pridejo obiskat starši, jo najdejo čistiti stopnišče. Kandidatka se izpopolnjuje tudi v duhovnem življenju. Molitev in bdenje pred oltarjem sta njena dušna hrana. (Str. 29)

***

Z več strani prihajajo prošnje, naj bi sestre stregle tudi bolnikom na domu. Mati Leopoldina vse natančno premisli. Ne zato, ker bi jo k temu spodbudil ponovni obisk generalnega superiorja Etienna. Res ima zanjo polna usta in polno srce hvale. Zgolj zemeljska slava nima velike cene v Božjih očeh. Prejela si svoje plačilo, bi ji dejal Odrešenik. – Strežba na domu? Ne morejo vsi bolni v zavetje bolnišnice. Sestram usmiljenkam pravila ne dovoljujejo bedenja ob bolniku na njegovem domu ponoči. Nekaj naj ukrene, si dopoveduje ob vseh drugih skrbeh. Ne bo odlašala. Ustanovi skupnost bolniških deklet, pozneje sester čudodelne svetinje. Hitro se vanjo vključi veliko deklet. A zanje je potrebno tudi ustrezno usposabljanje. Zanje so potrebna posebna Pravila. Naj bodo prilagodljiva njihovemu delu z bolniki v domači oskrbi. Preprosto jih sestavi v duhu sv. Vincencija in prevede v francoščino. V Parizu jih potrdijo. Te sestre imenujejo ljudje preprosto bolniške sestre. Prvi poizkusi so bili v Gradcu že leta 1860, enotno obleko so pa »Jungfrauen« dobile leta 1878 v Ljubljani 16. julija, na praznik karmelske Matere Božje. Kakšna čustva so obhajala m. Leopoldino Brandis, ko jo je nadela prvim trem dekletom? – Bolniška dekleta so se v začetku usposabljala v Ljubljani! Povpraševanje po njih se je hitro širilo. Prav tako njihovo delovanje od Ljubljane in Gradca do Budimpešte. Vsi so jih cenili. Ob njih so trpini našli uteho, telesno pomoč, duhovno okrepčilo pa tudi s tem, ker so jim sestre odpirale smer k Mariji Tolažnici. (Str. 53–54)

***

V vseh okoljih je vzbujala veliko spoštovanje. Izkazovali so ji ga visoki dostojanstveniki in preproste sestre. Uživala je ugled v plemiškem sorodstvu in pri deželnih oblasteh. Poznal jo je cesar in poznali so jo siromaki. Bila je prijazna do podrejenih in vljudna do vseh, od katerih je bila odvisna ona. Malo njenih prošenj je bilo zavrnjenih, nešteto njenih predlogov uresničenih. Bila je gospodarica in učiteljica, hkrati pa ponižna služabnica. Ko so drugi dvomeče ugibali, je ona zamisli z gotovostjo uresničevala. Do značajsko in bolezensko občutljivih sester je bila prizanesljiva, do sebe strogo dosledna. Duševne moči ni iskala nikjer drugje kot ob tabernaklju. Duhovne višine je dosegala z molitvijo in neomajnim zaupanjem v Božjo Previdnost. (Str. 67)

***

»Božji Sin je bil na zemlji služabnik in dobrotnik ubogih bolnikov. Zato se globoko ponižujte v misli, da stopate v njegove stopinje in nadaljujete njegovo sveto službo. Ko pridete v bolniško sobo, si mislite, da ste vstopile v kapelo in spomnite se na Kristusove besede: 'Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili.' Potem pa strezite bolnikom s takim spoštovanjem, kot bi stregle najvišjim in najbolj uglednim osebam. Saj to v resnici so! Živa vera nam v teh ubogih trpinih odkriva Boga samega. To je res angelska služba! Le pomislite na to, drage sestre, kako ljubeče se ozira na vas tudi Vincencijevo oko, če ste res ponižne in požrtvovalne strežnice Kristusovih udov.« (Iz nedatiranega zapisa s. Leopoldine)

»Bolniške sestre naj prežema prepričanje, da jih je Božja roka pripeljala k bolniški postelji ne samo za telesno, marveč tudi za duhovno nego. Zato naj z nežno previdnostjo delajo na tem, da bi srce njihovih bolnikov dobilo dobre vtise o Bogu. To morejo sestre – še bolj kakor z besedami – doseči s krepostjo, požrtvovalnostjo in pozornostjo, s katerimi morajo v vsakem primeru spremljati svojo telesno nego.« (Iz Življenjskega pravila bolniških sester)