SOŽITJE V DRUŽINI

Sto domačih zdravil za dušo in telo 3

Potreba po lepšem sožitju v družini je danes bolj pereča kakor kdaj koli doslej. Neuspeh, ki ga ljudje doživljajo v zakonskem in partnerskem sožitju, vodi v razne slepe ulice mnoge posamezne pare in družine, prav tako pa našo razvito družbo. S tem ko izboljšamo družinsko sožitje, odpiramo tudi izhod iz družbene slepe ulice v lepše sožitje in sodelovanje med različnimi skupinami, skupnostmi in narodi. Ta knjiga prinaša dobro, toda zahtevno sporočilo, da se danes lepšega družinskega sožitja lahko naučimo, vendar pa ne z lahkoto, mimogrede ali spontano.

V preteklosti je sožitje teklo po tirnicah običajev in navad v sto­letni tradiciji, zadnji dve stoletji so šle vse sile v razvoj znanja za materialno blaginjo in telesno zdravje. Naša generacija pa ima srečo, da se pravkar naglo razvijajo učinkovite metode za učenje lepšega komuniciranja med družinskimi člani. To je največja današnja razvojna priložnost človeštva; večja, kakor je razvoj znanosti o možganih, mikrobiologije in informacijsko-komuni­kacijske tehnologije. Zato je družinsko sožitje vsebina življenja, vse drugo pa embalaža zanjo.

Danes je sožitje v družini neprimerno bolj kakor kdaj koli doslej odvisno od tega, ali starša zavestno usmerjata medsebojno komu­niciranje, opravljanje družinskih vlog in oblikovanje družinskega vzdušja, ali pa to prepuščata naključju. Družinsko in vsako drugo sožitje ima tri glavne sestavine. Prva sestavina so vloge vsakega od družinskih člankov; druga je komuniciranje in sodelovanje med družinskimi člani; tretja sestavina – to je vzdušje v družini – pa najbolj odloča o tem, kako prijetno se počutimo v družini.

Kaj je torej sožitje? Je celostna življenjska povezanost z drugimi ljudmi; običajno tudi skupno življenje. Če iščemo značilnosti pri kolikor toliko lepem ali skladnem sožitju, najdemo skupno življenjsko usmeritev – vsi imajo podobne vrednote, norme, način življenja in navade, skupno doživljanje dobrega in hudega ter kolikor toliko uspešno sodelovanje.

Katero koli poglavje izberete ali ga odprete naključno, je samostojna celota o enem vprašanju sožitja. Kljub temu pa je vsa vsebina knjige sestavljena v enovito celoto. Prvi del nudi miselno orientacijo po bistvenih sodobnih spoznanjih o družini in sožitju v njej. V drugem delu so poljudno-znanstveno prikazane sodobne metode za učenje sožitja, zlasti komuniciranja in opravljanja družinskih vlog; ta del je najobsežnejši. V tretjem delu pa vsako poglavje govori o eni od prelomnic v polstoletnem razvoju družinskega sožitja od zaljubljenosti mladega para do njune smrti.

Vsako poglavje knjige skuša združevati današnje teoretično znanje o sožitju in praktične odgovore za konkretno vsakdanje sožitje v družini. V več poglavjih so tudi navodila za vaje. Njihov namen je, da že med branjem in po njem trenirate določeno pomembno vsebino družinskega sožitja. Knjiga je lahko tudi učbenik za sistematični študij družinskega sožitja na sodobni strokovni ravni.

Spoznanja in izkušnje, ki so opisani v tej knjigi, so se izoblikovali predvsem skozi četrt stoletja dela na Inštitutu Antona Trstenjaka v Ljubljani (www.inst-antonatrstenjaka.si), ki je bil ustanovljen leta 1992 – ta knjiga je posvečena njegovemu srebrnemu jubileju.

O avtorju

JOŽE RAMOVŠ, antropolog in socialni delavec, znanstveni svetnik in izredni profesor, je diplomiral iz skupinskega socialnega dela in iz pasto­ralne psihologije, pri dr. Antonu Trstenjaku pa doktoriral iz antropološke tematike človekovega doživljanja resničnosti. Opravil je štiriletno podi­plomsko specializacijo iz Franklove eksistencialne analize in logoterapije pri dr. Elisabeth Lukas v Münchnu, pozneje pa še specializacijo za trenerja partnerske komunikacije. Dela kot raziskovalec in predstojnik na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje v Ljubljani, kjer vodi raziskovalno, pedagoško in svetovalno delo; leta 1992 je bil pobudnik za njegovo ustanovitev. Vseskozi je povezoval socialno delo v praksi s temeljnim znanstvenim ter pedagoškim delom. Od konca osemdesetih let raziskovalno in v praksi poglablja spoznanja o samopomoči in solidarnosti, ki ju ute­meljuje kot osnovna vzgiba človekovega socialnega imunskega sistema. Vsa leta opravlja tudi socialno terapevtsko delo z ljudmi v stiskah. Na Inštitutu Antona Trstenjaka razvija in vodi vrsto izvirnih teča­jev za kakovostno staranje in sožitje med generacijami, kjer se je – med drugim – usposobilo več tisoč prostovoljcev iz vseh generacij za skupinsko medgeneracijsko druženje. Je avtor socialne mreže medge­neracijskih programov za kakovostno staranje in sožitje generacij, ki vsebuje več socialnih inovacij, kot je na primer krajevno medgeneracijsko središče. Njegova strokovna bibliografija obsega nad tisoč enot, med njimi 20 samostojnih knjig. Med tistimi, ki so izšle pri Celjski Mohorjevi družbi, moramo omeniti zlasti dve knjigi z naslovom Sto domačih zdravil za dušo in telo.

Odlomki iz knjige

V vsakem obdobju življenja mora človek poskrbeti, da je intenzivno osebno povezan vsaj z enim pozitivno usmerjenim človekom iz vsakega rodu: z enim mladim, enim srednjih let in enim starim.

Biti osebno povezan pomeni, da se z njim vsaj eno uro tedensko pogovarja o njunih osebnih izkušnjah in o njunem doživljanju; torej ne samo o splošnih, intelektualnih, delovnih ali drugih brezosebnih vsebinah.

Pozitivna usmerjenost v odnosu pa pomeni, da je pri komuniciranju pet prijetnih, spodbudnih ali pozitivnih vsebin na eno negativno, ki pa ne sme biti med prvimi. (Str. 194)