Janez Krizostom

Janez Krizostom oziroma Zlatousti (ok. 347–407), eden izmed štirih velikih grških cerkvenih očetov, velja za največjega govornika krščanske antike. Rojen v premožni družini v Antiohiji na Orontu je prvo izobrazbo prejel od matere, nato pa postal učenec slavnega poganskega retorika Libanija in študiral teologijo pri Diodoru, bodočem škofu Tarza. Kot varovanec škofa Meletija je Janez šest let živel strogo asketsko življenje v goratih meniških naselbinah v bližini Antiohije, nakar je bil leta 381 posvečen v diakona, leta 386 pa v duhovnika. Škof Flavijan mu je zaradi njegovih govorniških sposobnosti pri tem naložil posebno zadolžitev: pridiganje. V desetih letih intenzivnega delovanja v Antiohiji je ustvaril impozanten opus svojih homilij, ki danes šteje okrog 600 enot, s čimer si je že zgodaj prislužil nadimek »Zlatousti« (gr. Χρυσόστομος, Krizóstom). Leta 398 ga je cesar Arkadij prisilil, da je zasedel škofovski sedež v Konstantinoplu, a je kmalu postal žrtev dvornih spletk in pretrpel mnogo nasilja, preden je umrl v izgnanstvu 14. septembra 407.