TI SI ČAROVNICA, JAZ SEM GROBAR

Pesnik je obdarjen z darom besede. Od nas se razlikuje po tem, da je sposoben povedati tisto, kar mi čutimo, slutimo, po čemer hrepenimo in česar nas je groza. Toda nekateri poetje gredo še dlje in se smelo kot Orfej spustijo v globine podzemlja svoje duše ter osvetlijo in ubesedijo razsežnosti življenja, ki si jih sicer običajni smrtniki ne upamo priznati. Takšen je tudi pesnik Kozma Ahačič.
Ahačičeva pesniška zbirka nosi naslov Ti si čarovnica, jaz sem grobar. Dvoje pomenljivih metafor o ženski in o moškem, ki literata spremljata v iskanju pesniških besed za dvoje tragičnih občutij, ki ju poet najde v sebi, ko se sooča s samim seboj in si priznava, kje je njegova neusahljiva želja.
Pesnik Kozma Ahačič si svoje pesniške zbirke ni zamislil kot linearne zgodbe »čarovnice« in »grobarja«, ampak sta mu ti dve témi kot notno črtovje, na katerem piše simfonijo svojega življenja. Lahko bi rekli, da so življenje in smrt ter slutnja novega, presežnega bivanja kot trije osnovni toni njegove pesnitve. So kot tonika, dominanta in subdominanta, ki v njem vedno znova pozvanjajo in h katerim se v svojih pesniških ritmih in melodijah venomer vrača.